ZAČETEK KLINIČNA SLIKA DIAGNOZA ZDRAVLJENJE

BENIGNA HIPERPLAZIJA PROSTATE

> NA VRH <


Benigno povečanje (hiperplazija) prostate (BPH) je počasna, vendar kronična progresivna bolezen. Je del normalnega procesa staranja moškega in je najpogostejši vzrok za neprijetne simptome mokrenja (LUTS – lower urinary tract symptoms). Kljub temu, da BHP večinoma ni življenjsko ogrožajoča bolezen, pa lahko njeni simptomi bistveno poslabšajo kakovost bolnikovega življenja. Več kot tretjina moških, starih nad 50 let, ima zmerne do hude klinične težave zaradi BHP.

KLINIČNA SLIKA

> NA VRH <


BHP stisne (obstruira) prostatični del sečnice, kar vodi v zmanjšanje maksimalnega pretoka seča. Pojavijo se obstruktivni simptomi: slabši, prekinjajoči curek seča, napenjanje med mokrenjem, uhajanjem seča po kapljicah po koncu uriniranja. Zaradi obstrukcije sečnice pride do odgovora mišice mehurja (detruzorja), ki se zadebeli (hipertrofira). Tako se dodatno pojavijo še iritativni simptomi: pogosto (frekvenca), nenadno (urgenca) ter nočno (nokturija) mokrenje. Medtem, ko obstruktivni simptomi navadno niso moteči, iritativni simptomi privedejo bolnika k zdravniku. Bolezen se razvija postopoma, več let. Lahko se razvije pritajeno in nenadoma pride do akutne zapore seča. V tem primeru je medikamentozno zdravljenje večinoma neuspešno in je potrebno operativno zdravljenje.

Simptomi BHP lahko bistveno poslabšajo kakovost bolnikovega življenja. Redkeje BHP vodi v akutni zastoj seča, uhajanje seča, ponavljajoče se okužbe sečil, krvavitev iz sečil, kamne v mehurju ali hudo okvaro ledvic.

Simptome ocenimo z mednarodnim vprašalnikom IPSS (International Prostate Symptoms Score). Glede na število točk vprašalnika težave delimo na blage (0-7), zmerne (8-19) in hude (20-35).

Težave zaradi BHP so posledica dinamične in statične obstrukcije. Dinamična komponenta je posledica povečane napetosti (tonusa) gladkih mišic prostatične kapsule, statično komponento pa tvori hiperplasticno tkivo (adenom) prostate. Dinamična komponenta se vzdržuje preko α-1 adrenergičnih receptorjev simpatičnega sistema, statična komponenta (nastanek in rast adenoma) pa je pogojena s hormonskimi vplivi, zlasti s pretvorbo testosterona (T) v njegovo aktivno obliko dihidrotestosteron (DHT).

DIAGNOZA

> NA VRH <


Diagnozo BHP postavimo s pomočjo anamneze, kliničnega pregleda in dodatnih diagnostičnih preiskav. Bolnika povprašamo zlasti o težavah pri mokrenju, ki jih ocenimo z vprašalnikom IPSS. Sledi pregled bolnika pri katerem smo zlasti pozorni na palpacijo mehurja nad sramno kostjo (ocenimo ali je mehur prazen ali ne), ter na rektalni otip prostate, kjer ocenimo velikost prostate in morebitne sumljive spremembe (izključimo malignom prostate). Sledi določitev vrednosti PSA ter dušikovih retentov (za oceno delovanja ledvic). Bolezen potrdimo s transrektalnim ultrazvočnim pregledom, kjer natančno izmerimo velikost prostate ter prisotnost adenoma. Moč curka izmerimo z uroflowmetrijo. Dodatno lahko izmerimo ultrazvočni zastanek seča po mikciji. Rast prostate lahko ocenimo tudi 'od znotraj' s cistouretroskopijo. Redko se odločimo za dodatne urodimanske preiskave.

ZDRAVLJENJE

> NA VRH <


Namen zdravljenja težav zaradi BHP je predvsem izboljšati kakovost bolnikovega življenja. Bolnikom z blagimi simptomi mokrenja priporočamo opazovanje. Bolnike z zmernimi in hudimi simptomi glede na velikost prostate zdravimo z zaviralci α adrenergičnih receptorjev (volumen prostate do 30 ccm), ali z zaviralci 5α reduktaze (5AR) (volumen prostate nad 30 ccm).

Zaviralci α adrenergičnih receptorjev zmanjšajo napetost gladkih mišic prostate. Neselektivni α antagonisti delujejo tudi na srčno-žilni sistem in nižajo krvni tlak (ugodno pri bolnikih s težavami pri mokrenju in povišanim krvnim tlakom). Selektivni α adrenergični antagonisti imajo minimalen vpliv na krvni tlak. Kljub temo lahko pride do motenj prilagajanja krvnega tlaka pri nenadnem vstajanju (ortostatska hipotenzija). Motnje krvnega tlaka se lahko pojavijo tudi pri sočasnem zdravljenju z zaviralci PDE-5-I. Priporoča se vsaj 4 do 6 urni zamik zaužitja zaviralca PDE-5-I za zaužitjem α adrenergičnega antagonista. Učinek zdravljenja z α adrenergičnimi antagonisti se pokaže že po nekaj dneh. Stranski učinki zdravljenja so poleg nižanja krvnega tlaka zlasti retrogradni izlivi (retrogradne ejakulacije). Pri izlivu se normalno vrat mehurja zapre, zato semenska tekočina potuje proti zunanjemu ustju sečnice. α adrenergićni antagonisti lahko motijo zapiranje vratu mehurja pri ejakulaciji, zato semenska tekočina potuje v mehur. Učinki zdravljenja z α adrenergični antagonisti so reverzibilni in izzvenijo v nekaj dneh po prenehanju jemanja.

Zaviralci 5AR zavirajo pretvorbo T v DHT, kar vodi zaradi epitelijske atrofije v zmanjšanje volumna prostate (adenoma) in tako v zmanjšanje statične komponente obstrukcije. Učinek zdravljenja s 5AR zaviralci se pokaže šele po nekaj mesecih zdravljenja. 5AR zaviralci dokazano zmanjšajo verjetnost za potrebo po operativnem zdravljenju BHP za 50 odstotkov. Stranski učinki zdravljenja so lahko zlasti nekoliko slabše erekcije, ki pa se izrazijo pri manjšem odstotku bolnikov.

Pogosto se pri bolnikih s težavami zaradi povečane prostate odločimo za kombinirano zdravljenje. Tako z antagonisti α adrenergičnih receptorjev hitro dosežemo izboljšanje bolnikovih težav, z 5AR zaviralci pa z manjšanjem prostate (adenoma) zmanjšamo verjetnost akutne zapore seča in ostalih poznih zapletov BHP in s tem potrebe po operativnem zdravljenju.


Bolnike z zapleti zaradi BHP ter bolnike s hudimi simptomi mokrenja, kjer medikamentozno zdravljenje ni uspešno, zdravimo z operacijo – transuretralno resekcijo prostate (TURP). Pri TURP skozi sečnico izdolbemo prostato. Odstranitev celotne prostate skozi sečnico ni možna, zato lahko čez čas (navadno čez več let) ponovno pride do težav zaradi povečane prostate. Po posegu lahko pride do zožitve (strikture) sečnice, zožitve (skleroze) vratu mehurja ali zožitve (stenoze) zunanjega ustja (meatusa) sečnice. Zdravimo jih s ponovnim operativnim posegom.

Bolnike, ki zaradi pridruženih bolezni (komorbidnosti) niso sposobni za operativni poseg (zlasti starejši bolniki) zdravimo z vstavitvijo trajnega urinskega katera. Urinski kateter navadno menjamo na 6 tednov. Priporočamo, da bolniki uživajo zadosti tekočine, saj se pri bolnikih, ki uživajo premalo tekočine, zaradi gostejšega seča katetri pogosto mašijo.

> NA VRH <